Orientiranje karte

Orientiranje karte pomeni, da dosežemo ujemanje strani neba na karti in v naravi. Na karti je sever vedno zgoraj, vzhod pa desno.

Karto lahko orientiramo – uskladimo objekte in smeri na zemljevidu s tistimi v naravi:

• s pomočjo kompasa
• po naravnih znakih in smereh proti objektom
• uskladitvijo linj

Orientiranje karte s kompasom

Indeks na vrtljivem obodu kompasa nastavimo na ničlo in ga postavimo na rob karte, ki mora biti na ravni podlagi ali v ravnem položaju. Ta rob je hkrati tudi poldnevnik oz. meridian, ki je na karti usmerjen točno na geografski sever. Skupaj vrtimo karto in nanjo položeni kompas toliko časa, da sta črta, ki predstavlja poldnevnik in navidezna črta, ki jo določa magnetna igla na kompasu vzporedni. Pri tem pazimo, da nam kompasa ne moti kakšno magnetno ali električno polje.

Orientiranje karte po naravnih znakih

• orientiranje karte po nebesnih smereh, ponavadi v smeri sever – jug. Ta način je zanesljiv zgolj, če sije sonce in pri tem uporabljamo pripomočke (ura, palica), ponoči pa, če znamo s pomočjo zvezd in lune določiti smeti neba. Tako kot ostali načini za določanje smeri neba – letnice na deblih, mah, gostota vej, poraslost – je orientiranje karte po naravnih znakih nenatančno.  
• orientiranje karte po linijski objektih. Karto obračamo toliko časa, da so linije – ceste, železnice daljnovodi, tok reke – v naravi vzporedne linijam na karti. Natančnost se povečuje, če izberemo več daljših linij. 
• orientiranje karte proti objektom. Pri tej metodi poiščemo izrazite točke ali objekte, tako v naravi kot na karti. Karto obračamo toliko časa, dokler se izbrane smeri v naravi ne ujemajo z ustreznimi na zemljevidu.
• orientiranje karte glede na smer pobočja. Manj zanesljiva metoda, saj je natančnost zelo majhna.